|
|
MAJ 2010
nadaljujemo z odnosi ....
1. ČUSTVENA ZLORABA Več kot zgolj verbalna žalitevŠtevilni ljudje se sploh ne zavedajo, da so bili ali da so še vedno deležni čustvenega zlorabljanja. Poleg tega se marsikateri primer čustvene zlorabe ne zdi resen ali dramatičen, čeprav so posledice lahko zelo hude. Čeprav je čustvena zloraba najpogostejša oblika zlorabe, se o njej najmanj govori. Vzrok za to, da jo ljudje tako zlahka spregledajo, je predvsem dejstvo, da je velik del tega, kar razumemo kot normalne in sprejemljive oblike sporazumevanja, v resnici zloraba. V nasprotju s telesno in spolno zlorabo, kjer je zloraba posamezen, osamljen dogodek, čustveno zlorabo sestavlja vrsta dogodkov ali vedenjski vzorec, ki se pojavlja v določenem času. Čustvena zloraba je več kot zgolj verbalna žalitev, kot se glasi najpogostejša definicija tovrstne zlorabe. Čustvena zloraba je vrsta ponavljajočih se dogodkov, bodisi namernih bodisi nenamernih, ki žalijo, grozijo, ponižujejo in/ali nadzirajo drugo osebo.
Vključuje lahko vzorec enega dogodka ali več zlorab, kot so žalitve, kritiziranje, nasilne zahteve ali pričakovanja, grožnje, zavrnitev, zanemarjanje, vzbujanje občutka krivde, nadziranje, izolacija, kaznovanje. Telesna in spolna zloraba, a tudi to, da je posameznik priča takšnim zlorabam drugih oseb, so obenem tudi oblike čustvene zlorabe. Do čustvene zlorabe lahko pride kjerkoli - doma, v šoli, v partnerskem odnosu, v odnosu med otrokom in roditeljem, na delovnem mestu. Ni povsem jasno, ali med moškimi in ženskami obstaja razlika, ko gre za nagnjenost k čustvenemu zlorabljanju, vendar se zdi, da deklice in ženske pogosteje uporabijo čustveno zlorabo z namenom, da bi pridobile nadzor in moč, dečki in moški pa pogosteje izbirajo telesno zastraševanje, napadalnost in nasilje.
Bolj uničujoča
O čustveni zlorabi pogosto pomanjkljivo poročajo, njenim posledicam pa največkrat pripisujejo manjši pomen, kot ga imajo v resnici. Toda podatki kažejo, da veliko ljudi, ki so preživeli telesno in spolno zlorabo, čustveno zlorabo opisuje kot pogosto bolj uničujočo in z daljnosežnejšimi učinki. Čustvena zloraba namreč zadene človeka v njegovo jedro, v njegovo človeško bistvo. Če se čustvena zloraba pogosto ponavlja, jo žrtev v večini primerov ponotranji ter razvije občutja strahu, krivde, nepomembnosti, nevrednosti, nezaupanja, nezaželenosti in neljubljenosti ali občutek, da je slab človek, ki si zasluži kazen.
Ljudje, ki so doživljali čustveno zlorabljanje, imajo velike težave z razumevanjem, zakaj se tako slabo počutijo. Dejanje, s katerim je bila povzročena zloraba, se marsikdaj ne zdi nekaj velikega; ljudje, ki so priče takšnemu dogodku, mu včasih sploh ne posvečajo posebne pozornosti. Žrtvi celo govorijo, da položaj, v katerem je (ali je bila), sploh ni tako slab ... Toda vzdušje nespoštovanja posameznikovih občutkov, ko je človek izpostavljen nenehnemu ali pogostemu kritiziranju, kričanju ali ignoriranju, ima globoke učinke, saj napade posameznikovo samopodobo in samozaupanje.
Opozorilna znamenja zlorabe
Kako prepoznamo čustveno zlorabo? Pri tem nam lahko pomaga poskus, da se odmaknemo od lastnega položaja in preučimo celotno vzdušje doma ali na delovnem mestu. Zaupajmo svojim občutkom o drugih ljudeh. Včasih nas posameznik zgolj pogleda - in že vemo, da ima do nas vzvišen odnos. Ali pa so njegove besede sprejemljive, vendar je ton, s katerim so bile izrečene, zloben, sovražen. Čustvena zloraba je lahko nadvse prefinjena, zato zaupajmo občutkom, ki nam govorijo, v kakšnem odnosu smo z določeno osebo oziroma kakšen odnos ima ta oseba do nas.
Kako ugotovite, ali ste žrtev psihološke zlorabe? Zlorabljajoča oseba navadno uporablja besede ali vedenja, s katerimi nadzira sočloveka. Pritrdilen odgovor na katerokoli od naslednjih vprašanj je znak, da gre za zlorabljajoč odnos.
Ali vaš partner, sodelavec ali roditelj ...
- uporablja žaljive izraze, vas ponižuje oziroma z besedami in dejanji sproža v vas manjvrednostne občutke?
- ignorira vaša čustva ali vam odteguje odobravanje, naklonjenost, ljubeznivost, da bi vas s tem kaznoval?
- žali vaša najbolj cenjena prepričanja, vero, poreklo?
- poskuša nadzirati, kaj počnete, s kom preživljate čas in kam greste?
- nadzira družinske prihodke?
- grozi, da bo pretepel oziroma poškodoval vas ali vaše otroke, ali pa vam grozi, da vas bo zapustil?
- uničuje stvari?
- s pogledi ali kretnjami zbuja v vas strah?-
- kaznuje vaše otroke, kadar je jezen na vas?
- se znaša nad domačimi živalmi, hišnimi ljubljenčki, da bi vas prizadel?
- manipulira z vami z lažmi, da bi v vas sprožil dvom v vaše dojemanje stvarnosti? Je vaš partner kdaj rekel, da "ste nori" ali skušal v vas ustvariti občutek, da ste nori?
Kako iz zlorabljajočega odnosa?Pri korak je, da svojo izkušnjo poimenujemo kot zlorabo. Prisluhnimo svojim občutkom. Veliko ljudi lahko opredeli nekaj kot zlorabo šele tedaj, ko vedo, kaj naj iščejo, kajti iz odprte, samozavestne osebe so se spremenili v živčno, ali pa v družbi čustveno zlorabljajoče osebe občutijo tesnobne občutke. Zgolj to, da občutimo taka čustva, še ne pomeni, da smo čustveno zlorabljeni, v ozadju je lahko tudi kaj drugega. Toda če se takšna občutja pojavljajo skupaj z zlorabljajočim obnašanjem, je to nedvomno dokaz, da ste čustveno zlorabljeni. Čustvena zloraba vzpostavlja dinamiko, v kateri žrtev sčasoma začne verjeti, da si zasluži kritiziranje, da jo krivijo, ker ni dovolj dobra, ker ne dela, kar bi morala ... in si prizadeva, da bi se izboljšala, da bi delala več ali drugače ...
Toda takšno reševanje problemov nikoli ni uspešno, saj težava ni v žrtvi, marveč v obnašanju, ki ga je deležna. Nič, kar bo naredila, ne bo spremenilo obnašanja čustveno zlorabljajoče osebe. Če veste, da ste žrtev čustvene zlorabe, boste morali najti načine, kako se čustveno zaščititi. To pomeni, da morate zmanjšati ali v celoti pretrgati vse stike z zlorabljajočo osebo. Pomembno je tudi, da o tem spregovorite in da poiščete možnosti, da se zaščitite pred tem, da bi bili še naprej deležni zlorabljanja. To se sicer utegne zdeti zapleteno, vendar obstaja veliko virov, ki vam lahko pomagajo pri preprečevanju zlorabe v partnerskih odnosih in na delovnem mestu.Prekiniti tok negativnih misli o sebiČe ste bili čustveno zlorabljeni v preteklosti, je pomembno, da dogodke, ki so se vam zgodili, opredelite kot zlorabo. To je pomemben korak pri zdravljenju, ker pomeni, da se zavedate, da je bilo to, kar se vam je zgodilo, napačno, boleče - in da krivda ni vaša. Prenos odgovornosti za zlorabo na zlorabljajočo osebo je ključna sestavina zdravljenja. Pomembno je tudi, da opredelite vsa negativna sporočila, ki ste jih prejeli. Lahko jih zapišete oziroma določite vse žaljive stvari, ki ste se jih o sebi naučili, in se spopadete z vsako posebej. To se vam bo sprva zdelo nenaravno ali tuje, vendar vam bo pomagalo do boljšega počutja. Bodite pozorni na svoje misli, ko se zalotite pri zmanjševanju svoje vrednosti. V takšnih trenutkih se spomnite, da tega ne želite več početi, da si ne zaslužite, da bi bili prizadeti, in da želite o sebi razmišljati drugače. Poiščite nekaj ključnih stvari, ki so vam pri vas samih všeč. Če ne najdete nič takega, pomislite, kako bi želeli misliti o sebi, kakšni bi želeli postati. Cilj tega je, da pretrgate tok žaljivih misli o sebi in najdete način, kako jih zamenjati s pozitivnimi. S tem ko ste prijazni do sebe, se neposredno spopadate z razdiralnimi mislimi in premagujete negativna sporočila. Bodite prijazni s seboj, vprašajte se, kaj v resnici potrebujete in kaj želite, a tudi, da si dovolite početi te stvari, vse to so načini za oblikovanje bolj pozitivnega in ljubečega odnosa s seboj.Kam po pomoč?Če menite, da ste deležni čustvenega zlorabljanja, se obrnite po pomoč. Včasih zadostuje pogovor z dobrim prijateljem ali sorodnikom, skratka, s človekom, ki mu resnično zaupate. V težjih primerih je potrebna strokovna pomoč. V ta namen se obrnite na zaupne telefone, namenjene žrtvam nasilja, kjer vam bodo pomagali najti ustreznega psihologa in druge strokovnjake, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo žrtvam čustvenega zlorabljanja. Če ste v neposredni nevarnosti zaradi groženj z nasiljem, nemudoma pokličite policijo. Ne čakajte, da se grožnje uresničijo! Če je možno, spodbudite človeka, ki vas zlorablja, da poišče strokovno pomoč. Dejstvo je, da so bili ti ljudje pogosto tudi sami žrtve zlorabljanja, to pa pomeni, da potrebujejo zdravljenje, če naj se spopadejo s svojim vedenjem. Če je žrtev psihološkega zlorabljanja kdo iz vaše bližine, je pomembno, da mu ponudite oporo in možnost, da se z vami pogovarja. Povejte mu, da si ne zasluži, da bi se drugi do njih obnašali tako, kot se. Na izpovedi ne odgovarjajte s stavkom "Jaz ne bi nikoli dopustil, da bi kdo tako ravnal z mano", opozarjajo strokovnjaki, saj to žrtev dodatno osami.
Pomembno je tudi, da človeka, ki je čustveno zlorabljen, ne skušate rešiti tako, da namesto njega sprejemate odločitve in akcije. Žrtve morajo biti sposobne nastopiti same in v svojem imenu, saj je ena od posledic čustvenega zlorabljanja prav to, da ljudi oropa samospoštovanja in zaupanja, da lahko delujejo sami zase. Bodite razumevajoči in podprite sorodnika, prijatelja ali sodelavca, ne glede na to, kako se je odločil spoprijeti s situacijo.Zavedajte se: ne glede na to, kaj so vam govorili o vas in kako so se do vas obnašali, je vsak človek vreden ljubezni in spoštovanja. Bolj ko se tega zavedate, manj je možnosti, da boste sprejemali nespoštljivo in zlorabljajoče obnašanje do sebe ali do drugih. Ne smete privoliti v čustveno zlorabljanje, ne glede na razlog ali izgovor. Vsakdo si zasluži, da se z njim ravna s spoštovanjem!Če se čustvena zloraba pogosto ponavlja, jo žrtev v večini primerov ponotranji ter razvije- občutja strahu,
- krivde,
- nepomembnosti,
- nevrednosti, nezaupanja,
- nezaželenosti,
- neljubljenosti ali
- občutek, da je slab človek, ki si zasluži kazen.
Do čustvene zlorabe lahko pride kjerkoli:- doma,
- v šoli,
- v partnerskem odnosu,
- v odnosu med otrokom in roditeljem,
- na delovnem mestu
2. nadaljujemo z odnosi.... Zakaj se ločujemo ?
LOČITVENA EPIDEMIJA
Približno polovica vseh zakonov se danes konča z ločitvijo in številni med nami lahko pričakujemo, da se bomo, ob vsej bolečini, izgubi in konfliktom, ločili dvakrat ali trikrat v življenju. Povprečen zakon traja od osem do deset let, pri čemer ni odveč omeniti, da se tudi ta dolžina skrajšuje. Ko pride do krize v odnosih med partnerjema, je najpomembnejše vprašanje: "Ali obstaja v najinem odnosu možnost spremembe?" Če je odgovor nikalen, je naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti: "Ali si še želim biti tukaj - ali je bolje, da grem?" Ne samo za zakonske zveze, temveč za vse ljubezenske odnose velja splošna ugotovitev, da mora v odnosu, zato, da se sploh začne in seveda traja, obstajati določena mera želje, napora in sodelovanja obeh partnerjev.
Strast in razumevanje
Psihologi poudarjajo dve temeljni sestavini ljubezenskega odnosa: strast in razumevanje. Dolgotrajni odnosi, ki ustrezajo potrebam obeh partnerjev, so takšni zato, ker obema partnerjema ponujajo ustrezno mero strasti in razumevanja. Poglejmo, kaj pravzaprav pomenita ti kategoriji. Strast je osnovna romantična in seksualna energija, ki primarno povezuje par, a tudi močna motivacijska sila. Človeka napelje, da odpre srce drugemu človeku in je osnova, iz katere se razvijajo hrepenenje, želja in intimnost. Toda strast sama po sebi ne more ohraniti odnosa. Druga sestavina odnosa je razumevanje: zmožnost skupnega premagovanja težav, uživanje v partnerjevi družbi, vzajemno spoštovanje, oblikovanje skupnega življenjskega sloga, ciljev in vrednot. Prav razumevanje je tisto, ki omogoča mirno in srečno sobivanje. Ko gre za vprašanje predanosti, bi lahko strast opredelili kot srčni del odnosa. Toda dejansko so možgani, in ne srce, tisti, ki določajo, ali odnos človeku zagotavlja dovolj veliko mero razumevanja, da bo to zavezanost in predanost tudi ohranjal. Ohranjanje pravšnje mere strasti in razumevanja za oba partnerja je v resnici delo, ki traja vse življenje.
Viharnost, brezbrižnost, enostranskost
Če je za začetek odnosa potrebna želja obeh partnerjev, je za njegov konec dovolj že odločitev enega samega partnerja. Seveda je dokončna odločitev o prekinitvi zveze, o razdoru zakona ali ločitvi, vedno posledica daljše krize v odnosu. Nekateri delijo odnose, ki se znajdejo v krizi, na tri kategorije, ta delitev pa ne velja samo za alarmantno visoko stopnjo ločitev, temveč tudi za še veliko višje odstotke pomembnih izvenzakonskih odnosov, ki se tudi razderejo oziroma končajo. Odnose v krizi tako delijo na viharne odnose, odnose, za katere je značilna brezbrižnost, in na tiste, ki so enostranske narave.
Viharni odnos vsebuje izredno veliko strasti, ki pa ni nujno pozitivne vrste. Ko se nabere pretirana količina negativne strasti, sledi zelo visoka stopnja jeze in nezadovoljstva. V skrajnem dometu lahko v takšnih odnosih pride do zlorab in celo nevarnosti. Odnos z veliko strasti in malo ali nič razumevanja je kljub temu zelo pogosto nadvse romantičen in seksualen. V določenih primerih se najbolj strasten seksualni akt zgodi po najbolj podlih in nasilnih prepirih. Včasih dobi jeza celo značilnost seksualne predigre, zlasti če bitki sledi opravičilo, ki začasno ustvari vtis, da je težava rešena, čeprav ni. Dejanje sprave vodi do nežnih, romantičnih in strastnih občutij. Tako se negativna strast spremeni v pozitivno. Toda žal ključni problem, ki povzroča toliko jeze, nikdar ni rešen. Tako se vzorec ohranja v neskončnost. Ironično pri tem je, da številni pari, ki mu sledijo, pogosto ne spoznajo, da "nagrada" v obliki seksa pravzaprav utegne biti celo vzrok za to, da se toliko prepirajo.
Druga kategorija je odnos, v katerem prevladuje brezbrižnost. V takšnih primerih odnosu manjka strast. Čeprav je lahko v takem odnosu skupno življenje razumevajoče in urejeno, partnerja nimata seksualne oziroma jo je zelo malo. Včasih preprosto živita drug ob drugem brez jeze, lahko pa je v tem odnosu prisotno prav toliko jeze kot v značilnem viharnem odnosu. Glavna razlika je v tem, da v brezbrižnem odnosu ni prepirov in bitk, kar je lahko posledica osebnostnega stila partnerjev ali popolne odsotnosti strasti, skupaj z negativno strastjo. Namesto tega odnos umira, dokler ne nastopi počasna, tiha smrt. Povedano drugače, odnos je lahko živ v možganih, toda mrtev v srcu.
Kot odnos tretjega tipa bi lahko omenili enostranski odnos. V tem primeru ena oseba vlaga v odnos veliko več napora in energije kot njen partner. V takem odnosu je lahko en partner zelo zadovoljen ter premore vso strast in razumevanje, ki ju potrebuje, medtem ko je drugi partner deloma ali povsem nezadovoljen.
Nenapisan zakonski dogovor
V vseh vrstah odnosov v krizi je najpomembnejše vprašanje: "Ali obstaja možnost spremembe?" Če je odgovor nikalen, si moramo zastaviti naslednje vprašanje: "Ali si še želim biti tu?" Na osnovi podatkov, ki govorijo, da se vsak drugi zakon konča z ločitvijo, lahko sklepamo, da se čedalje več ljudi odloči za odhod. Nekateri opozarjajo, da gre v primeru ločitev za nov družbeni pojav, ki je dobil razsežnosti epidemije. Zato ga opisujejo kot naraven proces, ki poteka v zahodnih družbah in sproža več vprašanj kot odgovorov. Je ločitev patološka? Ali pa je zgolj izraz naše nove ekonomske svobode? In še, ali je ločitev preprosto negativna podoba zakona? So nekateri zakoni tako zelo slabi, da je ločitev nekaj dobrega? Ali dobra ločitev sploh obstaja? Vsa ta vprašanja dobivajo odgovore, ki pa so odvisni predvsem od tega, kako gledamo na institucijo poroke in zakona - tako na splošni, družbeni ravni kot na povsem konkretni, osebni ravni, na temelju intimnih pričakovanj. Vsekakor so v temelju našega odnosa do zakona in našega počutja v njem pričakovanja, torej pričakovanja, ki naj bi se v zakonu izpolnila. Eno je nesporno: če se je naš zakon sklenil z ločitvijo, zagotovo ni uresničil naših pričakovanj.
Poleg zunanjih virov, kot so zakon naših staršev, vzori iz filmov, kulturna tradicija okolja, v katerem živimo ..., izvirajo številna pričakovanja o tem, kaj naj nam daje zakon, že iz oblikovanja zakonske vezi, iz dejanskega "dogovora", ki ga sprejmeta partnerja. Z zakonskim dogovorom imamo v mislih vse izrečene in neizrečene pogoje, skrbi, cilje, zahteve in pričakovanja. Prav zakonski dogovor je vir neizpolnjenih pričakovanj, s katerimi se morata soočiti partnerja, ko ugotovita, da zakon ne deluje, da ju ne osrečuje. Ne glede na to, ali je zakonski dogovor napisan ali ne, obstaja velika količina neizrečene vsebine. Dejstvo je namreč, da se v pogovorih, ki vodijo v zakon, jasni, eksplicitni dogovori prenehajo in se začnejo predpostavke. Te predpostavke niso izgovorjene, vendar ves čas spremljajo temeljni, izrečeni dogovor: "Obljubim, da te bom ljubil(a), podpiral(a), skrbel(a) zate ..." Značilen (nenapisani) zakonski dogovor bi se glasil nekako takole:
Ona: "Ljubim te in bom spala s tabo in z nobenim drugim, poslušala bom tvoje probleme in ti poskušala pomagati - dokler ne bodo preobsežni, zlasti če me ne bodo spominjali na probleme mojega očeta alkoholika; in ti bom delala družbo večino vikendov - razen če služba, v kateri želim doseči dober položaj, ne bo zahtevala drugače in bom morala veliko potovati in če me ne bo poklicala mama, ki bo imela prednost pred vsako situacijo tukaj, razen kake življenjsko nevarne bolezni; in bom s teboj živela v tem majhnem stanovanju - dokler ne boš imel dvakrat višje plače in se bomo preselili v hišo v dobri soseski; in s teboj bom imela otroka - ki ga bom vzgajala po svojih načelih in bo podoben meni." Tudi on ima svoje pogoje: "Izbral sem te za ženo, ker si umirjena in v nasprotju z mojo mamo bolj pozitivno usmerjena - torej pazi, da me ne boš z besedami in dejanji spominjala nanjo, zlasti ko grem ven s prijatelji; ne omejuj me, kot je to delala ona in se ne pritožuj, da te ob vikendih puščam samo." Seveda nobena od teh pomembnih vsebin ni del predporočnega dogovora.
To, zaradi česar so takšna osebna pričakovanja tako problematična, je, da osebne zahteve enega partnerja niso znane, še manj pa jasne drugi strani. Ne na začetku zakona ne pozneje. Marsikdaj te zahteve niso jasne niti partnerju, ki jih postavlja, ker je veliko teh meril podzavestnih in neizraženih, vse dokler jih ne sproži kak konkreten dogodek. Da bi bile stvari še bolj zapletene, so tukaj še stranski dogovori. Vsak zakonski partner ima dogovore z drugimi, kot so starši, prijatelji, delodajalec, nekdanji zakonec, otroci iz prejšnjega zakona in druge osebe, ki jih ceni. Gre za vse, ki menijo, da imajo tudi oni pravico do pozornosti. Starši so najbolj vidna stran in z njimi posameznik ob poroki sklepa največ (neizrečenih) dogovorov.
Drobna nezadovoljstva
Kot vidimo, je zakon v zahodnih družbah, kjer ne poznamo objektivnih, zapisanih pravil sklepanja zakonskih zvez, po možnosti ob pomoči zakonskih posrednikov, nekaj zelo subjektivnega, zato so tudi zakonski "dogovori" zelo specifični. Ker zakoni temeljijo na izrazito subjektivnih merilih, nimamo splošnih, objektivnih družbenih meril, ki bi določala, kdaj naj se zakon konča in kateri razlogi za ločitev so dovolj "tehtni". Največkrat, če seveda ne gre za zlorabljanje in nasilje, so to "drobna nezadovoljstva" povsem subjektivne narave. Toda prav ta "mala zadovoljstva" so tudi glavni namen zahodnih zakonov.
Njihova temeljna funkcija je namreč čimbolj zadostiti tem subjektivnim standardom in zadovoljiti psihološke potrebe obeh partnerjev. Če to ne uspe, moramo spremeniti "dogovor" ali oditi. Spremeniti dogovor pomeni zamenjati subjektivne standarde oziroma pričakovanja z objektivnimi - s standardi, ki jih obe strani lahko jasno vidita in se z njimi tudi strinjata. Resda načeloma vedno obstaja možnost, da par reši odnos in da neizražena pričakovanja nadomesti odkrit pogovor, vendar naj bi bil to sposoben storiti samo eden od dvajsetih parov. Vzrokov za tako majhno pripravljenost za rešitev odnosa v krizi je več. Eden med njimi je ta, da takšna sprememba "pravil igre" zahteva veliko dela, težava pa je tudi v tem, da se ob zakonskih krizah in občutku razočaranja, ki se ob tem sproži, vedno prebujajo nova pričakovanja: da bodo tvoje prave želje in potrebe zadovoljene, če boš le srečal(a) pravega partnerja, ne pa z vsem temi kompromisi in razpravljanjem ...
Kaj je skupni vzrok ločitev
Obstaja več razlag, zakaj se ločujemo s tako intenzivnostjo in kaj je skupni vzrok za toliko razpadov zakonskih zvez. Naštejmo nekaj najzanimivejših. Čustvena motnja Čustvena motnjaNekateri menijo, da je ločitev čustvena motnja, posledica nesposobnosti partnerjev, da bi lahko razlikovali med svojimi nerešenimi otroškimi travmami in svojim odnosom z zakoncem. Tako v zakonu ne dobijo, kar so pričakovali, ali če poenostavimo: "Bodi boljša mama/očka." Ta pričakovanja so navadno podzavestna. Neuspeh pri reševanju te otroške travne in zahteve v zakonu povzroči ločitev. Ko se razblini ... Drugi menijo, da se ljudje ločijo tedaj, ko se jim razblini mit o romantični ljubezni, torej tedaj, ko začudeni spoznajo, da so se poročili z navadnim človeškim bitjem in ne s Tristanom ali Izoldo, popolnim mitološkim ljubimcem. Razočaranju nad realnostjo in nezmožnosti, da bi našli absolutno, romantično ljubezen, sledi ločitev. Strukturna nezdružljivost Psihologi poudarjajo tudi strukturno nezdružljivost partnerjev, saj naj bi bilo po nekaterih ugotovitvah kar 80 odstotkov parov nesrečnih predvsem zaradi čustvene nezdružljivosti. V takšnih primerih kompromis ni možen. Vsaka oseba ima celoto seksualnih in čustvenih potreb in teh potreb ni mogoče spremeniti. Najti pravo osebe s podobnimi pogledi in potrebami je zelo težko, vendar je prav to ključ do uspeha, poudarjajo psihologi. Svetovni trend? Obstajajo tudi sociološke razlage, ki iščejo širše vzroke za ločitve in odkrivajo svetovne trende, ki vodijo do spremembe vzorcev delovanja sodobnih družb. Nekateri sociologi poudarjajo urbano anomalijo sodobnih družb, saj naj bi urbanizacija slabila in uničevala sorodstvene in družinske vezi ter povzročala odtujitev, to pa obenem pomeni velike ovire pri dolgoročni predanosti istemu partnerju. Normativni vidik Drugi poudarjajo normativni vidik, po katerem je ločitev težko pridobljena pravica do izbire partnerja in zato zdravo dejanje v posameznikovem razvoju. Ločitev naj bi bila tudi nadaljevanje politične emancipacije urbane populacije, ki je danes svobodna, da način življenja izbira neodvisno od države ali cerkve. Ženski biološki reinženiring Zanimiva je teorija, ki razloge za naraščanje števila ločitev vidi v ženskem biološkem reinženiringu. Znanstvene raziskave potrjujejo, da imajo sodobne ženske, ki v vedno večji meri zasedajo vodilna mesta, višjo raven testosterona. Moški so v preteklosti imeli desetkrat več testosterona, hormona, ki spodbuja seksualno agresivno držo, kot ženske. Podrejenost, značilna za položaj žensk v preteklosti, zmanjšuje raven testosterona, medtem ko jo dominantno obnašanje povečuje. Tako sta moškim, ki jih srečujejo današnje dominantne ženske, na izbiro dve možnosti: da se podredijo ali da vzdržujejo dominantnost - a z manjšo možnost uspeha. To je igra, v kateri ni zmagovalca, saj tako moški kot ženske "iščejo ženo". Ločitev pomeni, da nihče noče biti "žena", podrejeni partner. Faza emancipacije Feministična kritika razlaga ločitev kot zadnjo fazo emancipacije, kot neposredni rezultat naraščajoče zavesti marginalizirane skupine, torej žensk, v njihovem političnem boju za samoopredelitev. Zakon je s tega vidika patriarhalna institucija, oblikovana z namenom dominacije in podreditve žensk in bo v prihodnosti odpravljena v korist svobodno oblikovanih odnosov, temelječih na enakosti. Druge razlage Seveda obstajajo še številne druge razlage, med katerimi omenimo zanimivo teorijo nižje stopnje smrtnosti, po kateri zakon za večino ljudi traja največ dvajset let; v starih časih so ljudje običajno umrli, še preden so dosegli to magično številko, zdaj pa, ko živimo znatno dlje, se ljudje po določenem času ločijo.
Se splača tvegati?
Na eni strani imamo torej številne teorije, ki govorijo o svetovnih trendih in ki ločitve ne pojmujejo kot individualno odgovornost, marveč kot posledico širšega družbenega fenomena, na drugi pa vsakokratne izkušnje ljudi, ki govorijo o svojih zakonskih težavah in o "krivcu" za konec zakona. Če želite na vprašanje, zakaj se ločujemo, dobiti trden odgovor, analizirajte svoj zakon. Ali lahko komurkoli iskreno zatrdite, da ste vanj vložili vse svoje upe, čas, denar in napore? Ali pa, da ste bili brezbrižni, zamerljivi, hitre jeze? Bi, če bi imeli še eno priložnost, ravnali drugače?
Zakaj se torej ločujemo? Lahko človek spremeni svoje upe, pričakovanja in obnašanje ter s pogovorom in kompromisom ostane v odnosu, v katerem ni dobil tistega, kar si je želel? Kaj je torej ločitev? Zavestna odločitev ali neizbežen svetovni trend? Ne glede na odgovor nekaj ostaja nesporno. Zakon in tudi ločitev je tveganje, in tega se moramo zavedati. Zavedanje tveganja, prav to je tisto, kar nas dela zrele ljudi, odgovorne za svoja dejanja. Če človek daje partnerju, zakonski zvezi, a tudi procesu ločitve in sploh vsemu, kar se mu dogaja, svoje najboljše, je edina stvar, ki jo lahko obžaluje, to, da ni tvegal in poskušal.
Značilen (nenapisani) zakonski dogovor bi se glasil nekako takole: Ona: * Ljubim te in bom spala s tabo in z nobenim drugim, poslušala bom tvoje probleme in ti poskušala pomagati - dokler ne bodo preobsežni, zlasti če me ne bodo spominjali na probleme mojega očeta alkoholika; * in ti bom delala družbo večino vikendov - razen če služba, v kateri želim doseči dober položaj, ne bo zahtevala drugače in bom morala veliko potovati in če me ne bo poklicala mama, ki bo imela prednost pred vsako situacijo tukaj, razen kake življenjsko nevarne bolezni; * in bom s teboj živela v tem majhnem stanovanju - dokler ne boš imel dvakrat višje plače in se bomo preselili v hišo v dobri soseski; * in s teboj bom imela otroka - ki ga bom vzgajala po svojih načelih in bo podoben meni. On: * Izbral sem te za ženo, ker si umirjena in v nasprotju z mojo mamo bolj pozitivno usmerjena, * torej pazi, da me ne boš z besedami in dejanji spominjala nanjo, zlasti ko grem ven s prijatelji; * ne omejuj me, kot je to delala ona in se ne pritožuj, da te ob vikendih puščam samo.
MEDOSEBNI ODNOSI - ZRCALO RAZVITOSTI ČLOVEŠTVA William Glasser in njegova teorija izbire
Ste morda kdaj brskali po knjigi o anatomiji človeka? Če ste, ste morda opazili tudi sliko človeškega telesa, kjer je prikazana zgradba krvožilnega sistema. Razvejanega mrežja lasno tankih in debelejših krvnih žilic, ki se dotikajo vsakega delčka telesa, vsake celice, vsakega organa. S svojo življenjsko tekočino in njenim nenehnim kroženjem povezujejo in hranijo telo, ter mu tako omogočajo stalno obnovo in rast.
Naši medsebojni odnosi prav tako predstavljajo podoben mrežni sistem, le da gre tokrat za pretok naše energije do ljudi, ostalih bitij narave in do okolja v katerem bivamo. Ta energija je večplastna. Zajema energijo naših misli, čustev in želja, ter našo dejavno ali fizično energijo. Kadar so naši odnosi izpolnjujoči, tedaj je ta energijski pretok hranilno povezovalen in omogoča polno rast vseh udeleženih v procesu medsebojnih odnosov. V teh odnosih lahko nemoteno tako zadovoljimo svoje osnovne potrebe kot prepoznavamo vsebino svojih misli in želja. Različni konflikti so lahko dobra priložnost za naše učenje. Saj samo v »zrcalu« drugega bitja lahko uzremo sebe, svoj notranji obraz, tak kot v resnici je. Brez olepšav, nepopačen. Prav to zrcalo nam ponuja možnost za učenje in rast. Seveda, če zmoremo dovolj poguma, da se z odprtimi očmi zazremo v to podobo. Zagotovo lahko fizično preživimo tudi brez dobrega odnosa, zrcala. A za kakšno ceno? Ceno notranjih frustracij, strahov, depresij, globoke osamljenosti in izgube smisla. SEMENA ZASVOJENOSTI Znana trditev, vzeta iz psiholoških logov je, da vsako živo bitje potrebuje vsaj en zadovoljujoč odnos, da se lahko nemoteno razvija. Potrebuje vsaj eno bitje, ki mu nekaj pomeni, se ga lahko dotakne, se mu zaupa, potoži ali preprosto skupaj poigra in poveseli. Občutek zadovoljstva, ki je naravna posledica dobrega odnosa, vzpodbuja voljo do ustvarjanja in do življenja. Prav ta občutek zadovoljstva in iz njega porajajoča želja po njegovi ponovitvi je tisto gonilo, ki nas poganja . Nekateri osamljeni ali na kakršenkoli način v preteklosti prizadeti ljudje, so se odpovedali dobremu stiku - odnosu s sočlovekom, vendar pa se niso odpovedali samemu občutku zadovoljstva. Tako so poiskali nadomestke s katerimi uspešno, vsaj za kratek čas, vzpostavijo stanje zadovoljstva. Dobijo ga s hrano, pijačo, mamili, nenehnim delom, najdejo ga v potrošništvu, spolnosti brez ljubezni... Na ta način je posejano seme različnih oblik zasvojenosti. Zasvojenosti, ki so danes množičen pojav naše družbe. Ta družba je sicer dosegla zavidljivo raven tehnološkega napredka, na področju medosebnih odnosov pa se komaj prebuja. Znan je primer romunskih otrok v eni izmed bolnišnic, ki so sicer imeli na razpolago posteljo in dovolj hrane, bili so pa prikrajšani za dotik in ljubeč človeški odnos. Posledica tega stanja je bila izredno visoka stopnja umrljivosti teh otrok.
WILLIAM GLASSER Nenehno porajajoče težave v medosebnih odnosih so postale seme raziskovanja ameriškega psihiatra dr. W. Glasserja. Med drugim je tudi avtor izredno uspešne knjige TEORIJA IZBIRE. V svoji 40 letni delovni praksi z ljudmi mu je uspelo izjedriti določene zakonitosti in izdelati metodo s katero uspešno celi porušene odnose. V svojem delu se osredotoča na štiri zvrsti odnosov: odnos mož - žena, odnos starš - otrok, odnos učitelj - učenec, odnos vodja - zaposleni. Njegovo delo ga je pripeljalo do naslednjega razmišljanja: »Tudi če ne trpimo zaradi kakšne bolezni, revščine ali posledic starosti, je večina težav, s katerimi se ubadamo - nasilje (tako fizično kot psihično), zlorabe otrok in zakonskih partnerjev, kriminal, različne oblike odvisnosti, mladoletne zanositve, spolnost brez ljubezni in duševne stiske - posledica nezadovoljujočih medsebojnih odnosov«. Kako lahko najdemo pot do življenja, kakršnega si mi želimo in se hkrati dobro razumemo z ljudmi, ki jih potrebujemo, ne da bi pri tem ogrozili njihove potrebe? To je osnovno vprašanje na katerega poskuša Glasser odgovoriti.
NEKAJ OSNOVNIH GLASSERJEVIH POSTAVK Za uspešno reševanje problemov medosebnih odnosov usmerja našo pozornost na določena področja s katerimi se je potrebno soočiti.
1. IZBIRA - ODLOČITEV Glasser je prepričan, da ljudje sami izbiramo – odločamo kaj bomo naredili s svojim življenjem, in da smo za te odločitve tudi odgovorni. Zavrača splošno pojmovanje, da so duševne težave zgolj reakcija na neugodne okoliščine v preteklosti ali v dinamiki naše osebnosti, niti da so reakcija na vedenje soljudi s katerimi živimo. Meni, da je nenavadno vedenje, s katerim posameznik nam in sebi posreduje svoje težave, tako kot vsako drugo vedenje, najboljše kar je v tistem trenutku sposoben narediti, da bi potešil svoje osnovne potrebe. Vse naše vedenje je notranje motivirano, namensko in izredno prožno. Človek je notranje svobodno in povsem odgovorno bitje.
2. MANIPULACIJE - 7 GREHOV ČLOVEKA Velik problem za dober odnos predstavljajo manipulacijski prijemi, ki nam pomagajo, da drugega prisilimo v tak način obnašanja, kot si ga mi želimo. Najpogostejše manipulativne oblike so (Glasser jih imenuje 7 naših največjih grehov): · KRITIZIRANJE, (lahko je tudi konstruktivno, če želimo drugemu resnično pomagati; najvažnejši je namen, ki je skrit v ozadju) · OBDOLŽEVANJE · PRITOŽEVANJE · NERGANJE · GROZENJE · KAZNOVANJE · PODKUPOVANJE Prav nobena od teh manipulacij ne bo prispevala k izboljšanju naših odnosov, ker v ozadju skriva težnjo po nadvladi drugega in ne po sodelovanju med ljudmi.
3. POTREBE Človek vse življenje poskuša potešiti svoje potrebe. Glasser je poimenoval 5 naših osnovnih potreb, ki jih bolj ali manj uspešno zadovoljujemo v medosebnih odnosih. Smiselno jih je pogledati iz zornega kota evolucije človeka.
- potreba po PREŽIVETJU - povezana je z našim fizičnim telesom
- potreba po LJUBEZNI in SPREJETOSTI – povezana je z našim astralnim telesom
- potreba po ZABAVI – je kama-manasičnega izvora in je povezana z razvedrilom in ustvarjalnostjo skozi igro in tudi kot nagrada za opravljeno delo
- potreba po SVOBODI - povezana je z mentalnim telesom in vzpodbuja v nas iskanje znanja in neodvisnost
- potreba po MOČI – je povezana z našo osebnostjo (samospoštovanje, vodenje, uveljavljanje)
Odnosi so slabi, če ljudje v njih ne zadovoljujejo vsaj nekaterih osnovnih potreb ali pa v želji po zadovoljitvi svojih potreb, resneje ovirajo soljudi pri zadovoljevanju njihovih potreb.
Temu seznamu lahko dodamo še potrebo našega notranjega jaza ali duše – potrebo po LJUBEČEM SODELOVANJU in RAZUMEVANJU.
4. SVET KAKOVOSTI Na eni strani imamo zunanji, realni svet, ki je tak kakršen je. Na drugi strani pa ima vsak izmed nas svoj mali, simulirani svet – svet kakovosti, ki si ga človek izgradi na osnovi izkušenj vsega, kar je zanj prijetno in dobro. Ta svet stalno primerja z zunanjim, stvarnim svetom. Svet kakovosti je srčika človekovega življenja. Dobro in prijetno je za nas vse kar zadovoljuje ali se zdi, da zadovoljuje (kot npr. pri zasvojenostih), osnovne človeške potrebe.
Človek vse življenje skuša potešiti svoje potrebe. Z razvojem odkriva in izbira bolj ali manj učinkovite oblike vedenja, vendar bo vedno izbral tisto, ki se mu, kakršen je, zdi najboljša. Le če izbere vedenje, ki učinkovito teši njegove potrebe, lahko raste kot osebnost in razvija pozitivno identiteto, v nasprotnem primeru pa se sooča s težavami v odnosih.
5. CELOSTNO VEDENJE Glasser gleda na človekovo dejavnost, mišljenje, čustva in fiziološke pojave kot na štiri oblike celostnega vedenja in s tem presega dualizem telesno - duševno. Priporoča, da namesto čustvene in telesne komponente vedenja, ki nam jo svetovalci običajno ponudijo v »popravilo«, pozornost usmerimo na komponenti mišljenja in dejavnosti, na kateri imamo neposreden vpliv. Preko njiju pa posredno vplivamo tudi na čustveno in fiziološko obliko vedenja. Torej smo tudi za ti dve odgovorni sami.
Izhaja iz prepričanja, da je človeška narava obdarjena tudi z dobroto, oziroma željo po sodelovanju. Da je človek odgovorno bitje in da je njegovo vedenje smotrno.
Pri svetovanju je za prvi stik s človekom izjemno pomembno ustvariti vzdušje zaupanja in odprtosti. Zgradimo ga s svojo iskreno pripravljenostjo poslušati in tudi slišati kaj nam drugo bitje sporoča. V pogovoru korak za korakom spoznavamo vsebino sveta kakovosti drugega. Raziskujemo kakšne so njegove potrebe in želje, ter mu pomagamo narediti načrt za prve korake, ki ga bodo pripeljali do boljših odnosov. Ta načrt je smiseln le tedaj, če je preprost in kratek. Vsak posameznik ima enkratno kombinacijo slik v svojem notranjem svetu in prav zato je to delo vedno znova izziv in priložnost za učenje.
Vsekakor je na poti učenja in razvoja prvi korak ta, da prevzamemo svoj delež odgovornosti v medsebojnih odnosih. Vsak trenutek vedno znova sami izbiramo in odločamo o tem kakšne misli bomo gojili, kakšne besede uporabljali, na kakšen način izražali svoja čustva in katera dejanja bodo osmišljala naše življenje.
RAZMIŠLJANJE O LETU 2010
Pred nami se počasi, bolj ali manj previdno ali pa neposredno, odpira povsem nova era v zgodovini naše civilizacije . Znanstveno, tehnično smo res napredovali v teh zadnjih desetletjih. Pa je to res največji smisel našega obstoja, našega življenja na Zemlji ?? Že mogoče , da je del poslanstva, vendar se vprašajmo kašna je cena za to » material no blaginjo, komoditeto« , ki jo imamo. Kakšni so naši odnosi na vseh ravneh….do soljudi doma , v družini, v službi do nadrejenih in podrejenih, kašni so socialni odnosi, kakšna je varnost človeštva, kam smo pospravili osnovne človekove pravice, sočutje, pristnost,…kakšen je naš odnost do matere Zemlje, ki se duši , krči v ranah, ki jih ji povzročamo in ne zmore več normalnega utripa. Potem pa se zgodi gospodarska kriza in mi iščemo rešitve, kako bi spet vzpostavili stanje pred njo. Joj, znanstveniki , gospodarstveniki, politiki,…. koliko praznih besed , govorjenja in zgubljanja časa in energije. Kot , da se še nismo naučili iz najbolj preproste zgodovine, da je kriza na kakršnem koli nivoju vedno čas, ki nagovarja , da se moramo spremeniti, da je čas za nove poglede, za nove poti , za nove rešitve. Kdo pa si v svojem srcu res želi, da bi se ta svetovna evforija pobezlanega potrošništva, neenakosti in izčrpavanja človeka in Zemlje sploh nadaljevala. Samo tisti, ki so zabredli tako daleč, da jih je strah samega sebe in svoje višje zavesti, ki jo mogoče začutijo kot svojo vest še kdaj pa kdaj ali pa celo nikoli. Sem se zgrozila te dni, ko sem po radiu slišala, da še v fevdalizmu niso bile take razlike med ljudmi , med zaslužkom,…kot jih imamo danes. Skratka, v imenu iluzije materialnega blagostanja smo že vstopili v obdobje popolne preobrazbe, ki se je začela s prehodom Plutona v Kozoroga in Saturna v Tehtnico leta 2009. Nadaljevala pa se bo še v letu 2010 in še najmanj eno desetletje zelo intenzivno, potem pa še naprej vse v obdobje dvajsetih let 21.stoletja. Pa ni namen, da gledamo predaleč, namen je da gledamo v sedanjost , v letošnje leto, ko se bo zgodilo še kar nekaj pomembnih prehodov na nebu, ki bodo pomembno vplivali na nas in naša življenja. Dovolite, da za začetek v kratkem obrazložim dva pomembna prehoda, ki sta se zgodila v lanskem letu. Pluton je med planeti gospod transformacije,močan, ki pride vedno iz teme, saj je po mitologiji Bog podzemlja. Njegov prehod v znamenje Kozoroga oznanja veliko transformacijo vseh področij v domeni znamenja. Gre za močno globalno preobrazbo , ki je najintenzivnejša na podzavestni ravni, posledice pa so vidne tudi na zunanjem nivoju in odmevajo . Kozorog je zemeljsko znamenje in predstavlja trdnost, red, disciplino, status, družbo, ureditev, materialne dobrine….skratka vse za kar bi misli , da je trdno kot skala in nezlomljivo. Pluton pa želi vse te zadeve, ki so očitno preveč toge, usmerjene v tako skrajnost, ki je že blazna, uničevalna…transformirati. Da se izvede proces preobrazme , ki prinaša novo rojstvo se mora staro zrušiti do temeljev, mora v psihološkem terminusu preminiti , umreti. Preveč smo se navezali na materialnost v grobem pomenu, na dobrine , ki niso izvor narave, na ureditve in zakone, ki so pisani bolj za status kot za pravičnost, preveč je nasilja, manipulacije, oblastištva, preveč smo grabežlivi ..In kar je pomembno je to, da se ne znamo ustaviti in to je slabo. Zato tukaj vpliv Plutona, ki je začel s čistilno akcijo na Zemlji ali če hočete v žargonu » s temeljitim čiščenjem greznice » kar bo izvajal naslednjih 14 let, saj se premika najpočasneje v osončju med planeti in je zelo temeljit. Saturn je planetarni inšpektor. Natančen, strog modrec, ki spregleda vsako » šlamparijo« vsako manipulacijo, neiskrenost , …. Ko ta modri mož vstopi v novo domovanje, preverja in revidira vse kar je osnovno in širše bistvo, poslanstvo in temelj znamenja. Temelji so pomembni , ja. Če je hiša še tako lepa in sedi na trhlih temeljih jo zruši, brez milosti. Zelo pomembna je iskrenost posameznika, ali družbe , ali zemljanov če želite, da svojega sebstva, do samega sebe in s tem do naše višje zavesti, ki je , pa če jo priznavate ali ne. Zakorakal je v Tehtnico, ki simbolizira medčloveške odnose vseh ravni, vseh zvrsti in njen cilj je harmonizacija, umirjenost. No, se mi zdi, da smo na splošno v obdobju tako na ravni družbe v državi, na svetovni ravni ali v krogu družine, ko ima Saturn veliko dela. V enem stavku gre za nove načine komunikacije, spoštovanja,…za nove medčloveške odnose, kjer se bo dogajalo marsikaj. Intenzivnost njegovega dela bo v tej smeri močna vse do leta 2013, ko pa se bo zgodba še intenzivirala z njegovim prehodom v Škorpijona, ko bomo predelovali marsikaj kar je skrito v nas, v naši podzavesti, …pa nas naj bo še tako groza in strah. Tako . Glavna akterja se bežno v letu 2009 predstavila in vrgla ščepec zgodbe za okus. V letošnjem letu se zgodba nadaljuje poglobljeno saj sta med seboj v veliki napetosti, ki jo označuje astrološko aspekt kvadrata, eden najtežjih in najzahtevnejših. Lahko bi rekli, da sta vsak na svojem koncu, vsak s svojo nalogo, s svojim prav ….a se ne moreta uskladiti, ker se med seboj ne vidita , se krešeta, bojujeta , ne sodelujeta ,…. Vlada napetost med tematikama, ki sem jih opisala v njuni domeni. Vpliv intenzivnih napetosti, ki pomenijo še poglobitev gospodarske krize, še več nezadovoljnih delavcev, še več izgub služb, še več nesreč , nasilja,…..še več naravnih katastrof bo trajal in trajal tudi naprej v leto 2011 in 2012. Zato si ne delajte iluzij, da se bomo vrnili v obdobje pred letom 2008. Ne in hvala bogu , da ne. Na drugi strani bo Jupiter nadaljeval prehod po znamenju Ribi in si prizadeva za dvig duhovne zavesti med ljudmi, vse več bo tudi humanitarnim organizacij, vse več bo ljudi, ki se bodo spraševali o globljih vprašanjih človeškega življenja. Z roko v roki bosta skoraj sočasno prestopila prag Ovna , ki je začetek zodiaka, ki simbolizira novo energijo, začetek novega kroga stopila Jupiter in Uran, ki naznanjata novo zavedanje in nove poti, čeprav ne bodo lahke ter bomo morali na nek način orati ledino, čeprav se bomo vračali k svojim koreninam, k svojemu bistvu. Spoznanja in bolečina bo vseskozi prisotna in se bo ob dogodkih širila množično. S prehodom asteroida Kirona v znamenja Ovna lahko pričakujemo nove vodje, nove učitelje, ki bodo kazali nove poti. Kiron bo močno posegel tudi v načine zdravljenja , v tradicionalno medicino, v farmacevtske in kemijske industrije, vendar intenzivnejše po letu 2011. Uran, ki že sam po sebi napoveduje spremembe , bo tako kot nas je šokiral več kot desetletje nazaj z informatiko ( na področju računalništva, telefonije, cest,…) sedaj šokiral z reformacijami v zelo prvinskem bistvu našega obstoja. Zato bo mesec junij in julij iznenada dvignil marsikatero zaveso in na dan bo pokukalo vrsto grdobij, afer, nepravilnosti, nepoštenosti….Kaj vse lahko pričakujemo , kaj vse se bo dogajalo , na ravni politike in gospodarstva …bo včasih podobno fantaziji , velikokrat bomo obstali brez sape in se spraševali kam je ljudem v pohlepu po oblasti in moči, po premoženju in manipulaciji, zbežala vest. Ampak to je začetek zgodbe na poti k novim vrednotam na Zemlji, če bo ta le zmogla transformacijo in očiščenje, ki se mora začeti najprej pri vsakem posamezniku. Torej pot čiščenja lastnega duha ??? , ki ga simbolizira tudi vozelna os Kozorog –Rak , prečiščevanje in uravnoteženje na nivoju zunanje – notranje, kariera – zasebnost , oblast – ljubezen, status – družina, korist – prvinskost. Razmišljanje o zaupanju, zvestobi in odgovornosti so dobra in praktična izhodišča v večjih pogledih vezano : na odnos do Zemlje, na odnos v družbi, voditeljev do naroda, upraviteljev tovarn do delavcev,
Zdravnikov do pacientov, staršev do otrok, moža do žene, žene do moža, prijatelja do prijatelja, zdravega do bolnega,……. Zaupanje v samega sebe, v naravo, v Zemljo,… Zvestobo sebi, svojemu sebstvu, svoji prvinskosti,… Odgovornost je svoboda, osnovna svoboda in se začne pri posamezniku do sebe. Naj vam leto 2010 prinese nove priložnosti za to, da postanete bolj usklajeni sami s seboj in z osnovno naravo človeškega življenja in matere Zemlje. Zamislite se in se podajte na potovanje k sebi , kjer vas čakajo neprecenljivi izviri miru in lepote. Srčno in vse dobro 2010, Vam želim iz srca Sergeja
|